Špela Kravogel: Ta poklic ni poklic, portret Radka Poliča

Radko Polič

Radko Polič

foto: www.drama.si

Dokumentarna radijska igra Ta poklic ni poklic je zvočni portret igralca Radka Poliča.  Nastala je kot del premiernega cikla Portreti, v katerem Uredništvo igranega programa na programu Ars z miniaturnimi portretnimi študijami predstavlja najopaznejše ustvarjalce slovenske radijske igre. Radko Polič je izvrsten dramski, filmski in radijski igralec. Njegova igralska pot se je začela leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču in bila kasneje večkrat nagrajena na domačih in tujih gledaliških ter filmskih festivalih. Na radiu je ustvaril več kot stotrideset vlog v radijskih igrah in veliko število literarnih oddaj, kar priča o tem, da sta njegov glas in interpretacija zaznamovala slovenski radijski prostor. Prejemnika Borštnikovega prstana in Prešernove nagrade za življenjsko delo je v studio povabila Špela Kravogel, ki je Poličeve misli in razmišljanja o delu na radiu, o radijski igri, odnosu do mikrofona in namišljenega poslušalca ter o igralskem poklicu in življenju nasploh, prepletla z odlomki iz radijskih iger, ki predstavljajo presek njegovega radijskega ustvarjanja. Tako je nastal subtilen zvočni portret, ki pokuka v dušo igralca, v njegovo bistvo, v bolečino, veselje in življenje. Brez maske.

 

Igralec Radko Polič (vzdevek Rac) se je rodil v Črnomlju, 18. avgusta 1942. Svojo profesionalno pot je začel leta 1965 v Študentskem aktualnem gledališču, po diplomi na ljubljanski AGRFT leta 1992 pa nomadsko igral ali gostoval na odrih različnih gledaliških hiš, v institucionalni in zunajinstitucionalni produkciji, gledališču Glej, E. P. I. Centru ter suvereno nastopal tudi na hrvaškem in srbskem govornem področju v filmu in gledališču. Je član ansambla SNG Drama Ljubljana.

Uveljavil se je kot eden najzanimivejših igralcev svojega časa, saj zna v svoje like preliti značilna protislovna znamenja sodobnega občutenja sveta, pri čemer ga vodi zanesljiv občutek za oblikovanje človeške usode. Rac, kakor se ga je prijel nadimek, je po besedah teatrologa Vasje Predana »nekakšna entiteta tega kontroverznega, seveda predvsem s pozitivnim pomenom tega pojma označevanega« ustvarjalca.

Prvič je bil nagrajen leta 1970 na Borštnikovem srečanju; za vlogo Baltasarja v Hiengovem Osvajalcu, ob tej pa še za vlogo Slobodana Begovića – Bobana v Lebovićevih Padlih angelih (oboje v izvedbi Mestnega gledališča ljubljanskega), je leta 1972 je prejel nagrado Prešernovega sklada. V letih 1976 in 1977 so sledile nagrade za filmsko upodobitev, po kateri ostaja še posebej v spominu, to je za Martina Kačurja v Idealistu, Pretnarjevi ekranizaciji Cankarjevega socialno-kritičnega romana. Nato so se zvrstile nagrade na Sterijevem pozorju ter drugih gledaliških in filmskih festivalih na področju nekdanje skupne države, mesto Ljubljana pa mu je leta 1991 podelilo Župančičevo nagrado. Na Borštnikovem srečanju je bil nagrajen še za vloge Zorana v Jovanovićevi Osvoboditvi Skopja (1979), Jermana v Cankarjevih Hlapcih (1981), Dedalusa v istoimenski Jančarjevi drami (1988), Leopolda Hvale v Jovanovićevem Don Juanu na psu (1991) in Izboljševalca sveta v istoimenski Bernhardovi tragični farsi (2003), ki jih je vse odigral v produkciji ljubljanske Drame, ter Valmonta v Müllerjevem Kvartetu v koprodukciji E. P. I. centra in MGL (2006).

V obrazložitvi nagrade Borštnikov prstan leta 2002 je Jernej Novak zapisal, da je »med slovenskimi igralci Radko Polič – Rac najizrazitejši intuitivni igralec, ki ustvarja s pomočjo popolnega zlitja (empatije) z dramsko osebo, ki jo predstavlja«, ter poudaril njegov odločilni prispevek k uspešnim krstnim uprizoritvam slovenske dramatike in ob navajanju njegovih pomembnih vlog med drugim izpostavil subtilno interpretacijo Krištofa Kobarja v Korunovi celjski uprizoritvi CankarjevegaPohujšanja (1976), upodobitev Ivagina, s katerim »je osmislil v izrazu moderno« uprizoritev Müllerjevega Cementa v Ristićevi režiji (ljubljanska Drama, 1976), pa ekspresivne igralske nastope v Pandurjevem triptihu Božanska komedija(mariborska Drama, 1993).

Leta 2007 je prejel Prešernovo nagrado za življenjsko delo in tedaj ga je režiser Sebastijan Horvat označil za igralca, ki »je pripravljen na vse ali nič«, ki je »vrvohodec brez varovalne mreže«. Poličevo umetnost oblikujejo skrajna nasprotja, igra »eruptivno, brez distance, kakor da je ta mračni, navzven in navznoter razdejani človek dejansko in zares on sam … toda z nadzorom: nobena njegovih raztrganih kretenj, nevrasteničnih grimas, razbitih hlastnih formulacij ni prepuščena naključju«. Samosvoj in drugačen igralec, za katerega je po Predanu značilno še nekaj, namreč da »Polič zmeraj preigrava sebe, pravzaprav Raca; in narobe: Rac Poliča« in je »izraziti zgled Ich interpreta, ki zmeraj izpoveduje svoj jaz«, je po petih desetletjih še vedno aktiven, med drugim z uprizoritvijo Jovanovićevega prepletanja realnega in imaginarnegaBoris, Milena, Radko.

 

VLOGE V RADIJSKIH IGRAH

2001-

  • 2005 Viliam Klimaček Smetarski avtomobilček in zmaj
  • 2005 Andrus Kivirähk Sveti gral
  • 2004 Martin Crimp Kako jemati njeno življenje. Dvanajst poskusov
  • 2004 Luis Fernando Verissimo Kužna laž
  • 2004 Fran Saleški FinžgarPod svobodnim soncem – 1
  • 2004 Fran Saleški Finžgar Pod svobodnim soncem – 2
  • 2004 Fran Saleški Finžgar Pod svobodnim soncem – 3
  • 2004 Fran Saleški Finžgar Pod svobodnim soncem – 4
  • 2003 Milan Jesih Bežno popotovanje
  • 2002 Drago Jančar Halštat
  • 2001 Cvetka Bevc Pianistka

 

1991-2000

  • 2000 Slobodan Šnajder Draga Tilla
  • 2000 Metod Pevec Pokličite gospo Milo – 33 – Poslovilno pismo
  • 2000 Robert McNamara Amelia
  • 2000 Ivan Mrak Spoved lučnim bratom
  • 2000 Metod Pevec Pokličite gospo Milo – 34 – Hotel Kristal
  • 2000 Metod Pevec Pokličite gospo Milo – 35 – Zanka rdečega pasu
  • 2000 Feri Lainšček Petelinji zajtrk – 01
  • 2000 Feri Lainšček Petelinji zajtrk – 02
  • 2000 Feri Lainšček Petelinji zajtrk – 04
  • 2000 Feri Lainšček Petelinji zajtrk – 05
  • 2000 Vinko Moderndorfer Pokličite gospo Milo – 57 – Umor v operi
  • 2000 Milan Kleč Mrtva in živa
  • 2000 Stanko Majcen Julka s ceste
  • 1999 Vinko Moderndorfer Pokličite gospo Milo – 08 – Norec
  • 1999 Rado Murnik Lepi janičar – 5
  • 1999 Rado Murnik Lepi janičar – 6
  • 1999 Rado Murnik Lepi janičar – 8
  • 1998 Marko Elsner Grošelj Srečanje iz mladosti
  • 1998 Vinko Moderndorfer Na molu San Carlo
  • 1998 Ervin Fritz Hipopituitarizem ali namišljeni bolnik
  • 1994 Dušan Jovanović Antigona (Jovanović)
  • 1994 Vinko Moderndorfer Vroča linija
  • 1992 Franjo Frančič Mama, si videla mrtvega psa v travi?
  • 1992 William Shakespeare Kralj Lear
  • 1992 Ivo Andrić Zelo zmeden v duši ali Valde confusus in anima
  • 1991 Dušan Jovanović Don Juan na psu
  • 1991 Andrzej Mularczyk Iz globin voda
  • 1991 Srdjan Dragojević Popolnoma nova ljubezenska zgodba
  • 1991 Borislav Pekić Kako zabavati gospoda Martina
  • 1991 Arthur Schnitzler Moški in cukrček
  • 1991 Tome Arsovski Korak do jeseni

 

1981-1990

  • 1990 Brane Šalamon/Zdenko Kodrič Reka
  • 1990 Herbert George Wells Vojna svetov
  • 1990 Goran Gluvić Smrt Majakovskega
  • 1990 Lygia Fagundes Telles Pridi in si oglej sončni zahod
  • 1990 Franček Rudolf Xerxes ali strah
  • 1989 Saša Vuga Maistrova najdaljša mariborska noč
  • 1989 Grzegorz Walczak Podgana
  • 1989 Dušan Jovanović Zid, jezero
  • 1989 Borštnikovo srečanje – 1989
  • 1988 Feri Lainšček De revolutionibus
  • 1988 Radmila Popovska Deček Card
  • 1988 Amaldo Calveira Srečanje koruze in žita
  • 1988 Igor Likar Brisanje resničnosti
  • 1988 Theodor Weissenborn Podzemne jame
  • 1988 Jean Michael Ribes Bitka v šestem nadstropju levo
  • 1987 Pavić Milorad Hazarski besednjak
  • 1987 Vladimir Kovačič Fedor Mihajlovič sedi
  • 1987 William Shakespeare Vihar
  • 1987 Beatrice Audry Povečava preveč
  • 1987 Marguerite Duras, Peter Handke Bolezen smrt
  • 1987 Fortuno Claude Ropar z napako
  • 1987 Tanja Mastnak Mačja zgodba
  • 1987 Franc Šetinc Adam Gabrijel
  • 1987 Ivan Mrak Van Goghov vidov ples
  • 1986 Howard Barker Prizori neke usmrtitve
  • 1986 Nedjeljko Fabrio Admiral Krištof Kolumb
  • 1985 Andrej Hieng Noži
  • 1985 Ivan Mrak Andrej Chenier
  • 1985 Ulrich Lauterbach Obisk od zunaj –1
  • 1985 Ulrich Lauterbach Obisk od zunaj – 2
  • 1985 Timal Francoise Campo/ Yavier Domingo Tjulenj iz Pirenejev
  • 1985 Miloš Mikeln Stalinovi zdravniki
  • 1984 Vladimir Čerkez Noč trepeta
  • 1984 Vladimir Jovičić V precepu
  • 1984 Marian Grzesczak Stoprvi spev božanske komedije
  • 1983 Frieder Ernst Kratochwil Jasna beseda pisma
  • 1983 Primož Kozak Dialogi
  • 1982 Drago Jančar Disident Arnož in njegovi
  • 1982 Borštnikovo srečanje – 1982– OPD
  • 1982 Dimitrij Rupel Sanje starega Murna
  • 1982 Dominik Smole Zlata čeveljčka
  • 1981 Gert Hofmann Preplavljenje
  • 1981 Ivan Cankar Hlapci
  • 1981 Martin Owusu Nepričakovana vrnitev
  • 1981 Leopold Suhodolčan Najdaljša noč
  • 1981 Roderich Feldes Vzrok nesreče
  • 1981 Borštnikovo srečanje – 1981– OPD
  • 1981 Kristijan Muck Drevo in soteska

 

1971-1980

  • 1980 Ludwig Harig Kaj mi ne da preiti iz slepila v resnico?
  • 1979 Uroš Kalčič Ko bom velik, bom žaba
  • 1979 Henrik Ibsen Mali Eyolf
  • 1979 Ymer Škrelji Redževa ruša ob trati
  • 1979 Ari Koskinen/Vainio Vanio Pretok informacij d.d.
  • 1979 Andrej Hieng Krvava ptica
  • 1979 Adrian Rhys Uradnika
  • 1978 Marko Švabić Kritično poročilo
  • 1978 Gert Hofmann Povratek izgubljenega sina Jakoba Mihaela Reinholda Lenza v Rigo
  • 1978 Gordana Kunaver Moj bog, Diego
  • 1977 J. Klein Naš eksperimentalni studio – Mlekarna
  • 1976 Ivan Cankar Pohujšanje v dolini Šentflorjanski
  • 1976 Borut Trekman Igravski odsevi Cankarjevih likov
  • 1976 Borštnikovo srečanje – 1976– OPD
  • 1975 Andrej Hieng Izgubljeni sin
  • 1975 Pavel Lužan Taka je ta zgodba
  • 1975 Tone Svetina Ukana
  • 1975 Francois Xenakis Srečanje na otoku
  • 1975 Peter Weiss Pesem o luzitanskem strašilu
  • 1975 Žarko Petan Prehlajena Sneguljčica
  • 1975 Pavel Lužan Tercet
  • 1974 Frane Puntar Dobro jutro, dober večer
  • 1974 Pavle Zidar Romeo in Julija
  • 1974 Gert Hofmann Dolgi pohod
  • 1974 A. Chedid Naš eksperimentalni studio – Poslednji kandidat
  • 1974 Franček Rudolf Naš eksperimentalni studio – Edip Toponosi
  • 1973 Peter Handke Prerokba
  • 1973 Zvonimir Kostić Svinja
  • 1973 Ferenc Karinthy Glasovi v prazno
  • 1973 Peter Albrechtsen Očka Rasmussen
  • 1972 Jean Anouilh Ne budite gospe
  • 1972 Dane Zajc Likvidacija
  • 1972 Jovan Hristić Orest
  • 1972 Hugh Stewart/ Gerry Jones Beg v Ledford
  • 1972 Milan Šečerović Hrušč in trušč v Nemirju
  • 1971 Holger Sandig Sedem skodelic čaja
  • 1971 Edward Bond Rešen
  • 1971 Charles Gattey Nelson/ Zelma Bramley Moore Križarjenje po Atlantiku
  • 1971 Miodrag Bulatović Oči polne dima
  • 1971 Aleksander Marodić Mak (Marodić)

1966-1970

  • 1970 Andrej Hieng Osvajalec
  • 1966 Aleksander Marodić Ministrant

 

Predstavitev je povzeta po spletnem portalu Sigledal (www.sigledal.org).

Režiserka in dramaturginja Špela Kravogel
Tonska mojstrica Sonja Strenar

3. program Radia Slovenija – program Ars v sodelovanju z Ustanovo Imago Slovenieae – Podoba Slovenije in Gledališčem Glej