Od prve slovenske knjige naprej se je slovenščina razvijala v enoten pisni jezik, govorjeni jezik pa se je razvijal v različne smeri, glede na regionalni izvor govorcev. Zato smo do konca drugega tisočletja imeli bolj ali manj določeno pisno podobo knjižnega jezika, medtem ko je bila govorjena manj enotna. Posledica tega je problematično normiranje pravorečne podobe v normativnih priročnikih. O tem bomo ponovno prisluhnili v pogovoru s Hotimirjem Tivadarjem z oddelka za slovenistiko filozofske fakultete univerze v Ljubljani.
